Bostrom’s Fable of the Dragon Tyrant

Legenda o tiranskem zmaju

Nick Bostrom

Pred davnimi časi je planetu okrutno vladal ogromen zmaj. Bil je višji od največje katedrale in prekrit z debelimi črnimi luskami. V njegovih rdečih očeh je gorelo sovraštvo in iz njegovih strašnih čeljusti je polzel neprekinjen tok rumeno–zelene sluzi zlobnega vonja. Od človeštva je terjal strahoten krvni davek: da bi potešili njegov velikanski tek, so morali vsak večer ob mraku pripeljati k vznožju gore, kjer je živel, deset tisoč moških in žensk. Včasih je požrl te nesrečnike ob prihodu; včasih spet, zaklenil v goro, kjer so slabeli mesece ali leta preden jih je sčasoma 1
pogoltnil.

Bolečina, ki jo je prizadejal tiranski zmaj, je bila nepopisna.
Poleg desetih tisočev, ki so bili vsak dan odurno poklani, so za njimi ostale matere,
očetje, žene, soprogi, otroci in prijatelji, žalujoči ob izgubi svojih dragih.

Nekateri so se poskušali boriti z zmajem, toda težko je bilo
presoditi, ali so bili pogumni ali le nespametni. Svečeniki in čarovniki so klicali
nadenj prekletstva—brez uspeha. Vojščaki, oboroženi z rjovečim pogumom in najboljšim
orožjem, kar so ga bili sposobni narediti kovači, so ga napadali, vendar jih je
njegov ogenj upepelil še preden so prišli dovolj blizu da bi lahko zadali kak udarec.
Kemiki so varili strupene zvarke in varali zmaja, da jih je pogoltnil, vendar edini
učinek teh je bila poživitev njegovega apetita. Zmajevi kremplji, čeljusti in ogenj
so bili tako učinkoviti, njegov luskav oklep tako neprediren in vsa njegova narava
tako robustna, kot bi bil nepremagljiv za vsak človeški napad.

Ko so ljudje uvideli, da je nemogoče premagati tirana, niso imeli
druge izbire, kot ubogati njegove ukaze in plačevati strašen davek. Izbrane žrtve
so bili vedno starešine. Kljub temu, da so bili starejši včasih modrejši in nič
manj čili in zdravi kot mladina, je bilo splošno znano, da so užili vsaj nekaj desetletij
življenja več. Bogati so občasno uspeli pridobiti bežen odlog s podkupovanjem naborniških
tolp, ki so prišle ponje; vendar po ustavnem pravu nihče, niti sam kralj, ni mogel
odlagati svojega odhoda v nedogled.

Duhovniki so poskušali tolažiti tiste, ki jih je bilo strah,
da bodo pokončani (kar je vključevalo skoraj vse, kljub temu, da so nekateri v javnosti
to zanikali), z obljubljanjem ponovnega življenja po smrti; življenja, ki ga ne
bi pestila zmajeva nadloga. Drugi govorci so sklepali, da ima zmaj svoje mesto v
naravnem redu in moralno pravico do tega, da je nahranjen. Trdili so, da je končati
v zmajevem želodcu del samega bistva človeka. Spet drugi so menili, da je zmaj dober
za človeško vrsto, ker omejuje velikost populacije. V kolikšni meri so ti argumenti
potolažili zaskrbljene duše, ni znano, kajti večina se je s tem spopadala tako,
da ni mislila na mračen konec, ki jih je čakal.

To obupno stanje se je nadaljevalo mnogo stoletij. Nihče več
ni prešteval, kolikšen skupni smrtni davek se je sčasoma nakopičil, niti števila
solz, prelitih zaradi osamitve. Pričakovanja so se postopoma ustalila in okrutni
zmaj je postal življenjsko dejstvo. Glede na očitno jalovost upora, so se poskusi
pokončanja zmaja prenehali. Namesto tega so se napori osredotočili na spravo z njim.
Medtem ko je zmaj občasno vpadal v mesta so ugotovili, da točna dostava njegovega
deleža življenja k gori zmanjšuje pogostost teh vdorov.

Vedoč, da priložnost postati zmajeva krma vseskozi lebdi v zraku,
so ljudje začenjali imeti otroke bolj zgodaj in pogosteje. Za dekle ni bilo nič
neobičajnega, če je bila noseča že pri šestnajstih. Pari so pogosto imeli ducat
otrok. Človeška populacija se tako ni zmanjševala in zmaj je bil obvarovan pred
lakoto.

Skozi stoletja je dobro hranjeni zmaj počasi, a vztrajno rasel.
Postal je skoraj tako velik kot gora, na kateri je živel. Sorazmerno s tem pa se
je povečal tudi njegov tek. Deset tisoč človeških teles ni bilo več dovolj za napolnitev
njegovega želodca: zdaj jih je zahteval osemdeset tisoč, ki naj bi jih pripeljali
vsak večer ob mraku k vznožju gore.

Bolj kot s smrtmi in samim zmajem je bil kralj zaposlen z logistiko,
potrebno za vsakodnevno zbiranje in transportiranje tako velikega števila ljudi
k gori. To ni bila lahka naloga.

Da bi pospešili proces, je kralj dal zgraditi železniško progo:
dve ravni črti lesketajočega se železa, ki sta vodili k zmajevemu bivališču. Vsakih
dvajset minut je vlak prispel k gorski železniški postaji, napolnjeni z ljudmi,
in se vračal prazen. Če bi imeli potniki, ki so potovali s tem vlakom, okna, skozi
katera bi lahko pomolili glave, bi v nočeh, obsijanih z mesečino, lahko pred seboj
videli dvojni obris zmaja in gore ter dvoje žarečih oči, ki kot žarka ogromnih svetilnikov
kažeta pot v uničenje.

Kralj je v velikem številu najemal služabnike za vodenje pobiranja
davkov. Obstajali so arhivarji, ki so vodili zapisnik o tem, kdo je na vrsti za
odhod. Zbiralci ljudi so bili odposlani v posebnih vozilih z namenom pripeljati
določene žrtve. Pogosto so, potujoč z vratolomno hitrostjo, pehali svoj tovor k
železniški postaji ali pa naravnost k gori. Bili so duhovniki, ki so vodili nadomestke,
plačane zdesetkanim družinam, ki so bile nezmožne samostojnega preživljanja. Tolažilci,
ki so potovali s pogubljenimi na njihovi poti k zmaju, so poskušali olajšati njihovo
tesnobo z opojnimi pijačami in drogami.

Nadalje je obstajala skupina dragonologov, ki so proučevali
kako bi bilo mogoče izboljšati učinkovitost teh logističnih procesov. Nekateri dragonologi
so tudi opravljali raziskave o zmajevi fiziologiji in vedenju ter zbirali vzorce—odpadle
luske, sluz, ki se je cedila iz njegovih čeljusti, izgubljene zobe in njegove iztrebke,
ki so vsebovali delce človeških kosti. Vsi ti predmeti so bili vestno zabeleženi
in shranjeni. Bolje kot je bila zverina razumljena, bolj je bilo okrepljeno splošno
dojemanje njene nepremagljivosti. Še posebno za njene črne luske, trše od katerekoli
snovi, poznane človeku, se je zdelo, da na njih ni mogoče napraviti niti praske.

Za financiranje teh dejavnosti je kralj svojim ljudem naložil
težke davke. Stroški, povezani z zmajem, ki so že sedaj zajemali sedmino ekonomije,
so se povečevali še hitreje kot sam zmaj.

Človeštvo je radovedna vrsta. Vsake toliko časa nekdo dobi dobro
idejo. Drugi posnemajo idejo ter dodajajo k njej svoje izboljšave in tako so skozi
čas razvita mnoga osupljiva orodja in sistemi. Nekatere teh naprav—kalkulatorji,
termometri, mikroskopi in steklene posodice, ki jih uporabljajo kemiki za kuhanje
in destiliranje tekočin—služijo lažjemu proizvajanju in preizkušanju novih idej,
vključno z idejami, ki pospešujejo proces generiranja idej.

Tako je veliko kolo izumov, ki se je v starih časih premikalo
s skoraj z neopazno hitrostjo, postopoma začelo pospeševati.

Modreci so predvidevali, da bo prišel dan, ko bo tehnologija
omogočila ljudem leteti ter početi še mnogo drugih presenetljivih stvari. Eden izmed
tistih, ki ga je nekaj modrecev visoko cenilo, a je zaradi svojega čudaškega obnašanja
postal družbeni izobčenec in samotar, je šel tako daleč z napovedmi, da je predvidel,
da bo tehnologija sčasoma omogočala izgradnjo naprave, ki bi lahko ubila tiranskega
zmaja.

Kakorkoli že, kraljevi učenjaki so odklonili te ideje. Govorili
so, da so ljudje mnogo pretežki za letenje, v vsakem primeru pa jim manjka perje.
In kar se tiče nemogoče ideje, da bi bilo tiranskega zmaja mogoče ubiti, so zgodovinske
knjige naštevale stotine takih poskusov, izmed katerih ni bil uspešen niti en sam.
Vsi vemo, da je imel ta mož neke neodgovorne ideje, je literarni kritik kasneje
zapisal v osmrtnico samotarskega modreca, ki je bil tedaj že odposlan, da ga požre
zverina, katere smrt je napovedal,vendar so bila njegova dela kar zabavna in
morda smo lahko hvaležni zmaju, da je omogočil ta zanimivi žanr zmajevo–izganjalske
literature, ki odkriva tako veliko o kulturi strahu!

Medtem se je kolo izumov vrtelo naprej in komaj desetletja kasneje
je človek že letel in opravljal mnogo osupljivih stvari.

Nekaj maloštevilnih ikonoklastnih dragonologov je začelo zagovarjati
nov napad na tiranskega zmaja. Ubiti ga ne bi bilo lahko, so rekli, vendar če bi
lahko izumili neko snov, ki je trša od zmajevega oklepa, in če bi bil ta material
oblikovan v neke vrste projektil, potem bi junaško dejanje morda uspelo. Ideje ikonoklastov
so najprej zavrnili njihovi kolegi dragonologi, češ da še ni poznana nobena snov
trša od zmajevih lusk. Vendar je po večletnem delu na problemu nekomu izmed ikonoklastov
uspelo pokazati, da je zmajevo lusko mogoce predreti s predmetom, narejenim iz posebne
zlitine. Mnogi dragonologi, ki so bili še nedavno tega skeptični, so se sedaj pridružili
ikonoklastom. Inženirji so izračunali, da bi bilo mogoče iz te snovi narediti ogromen
projektil in ga izstreliti z ustrezno silo, da bi predrl zmajev oklep. Vendar bi
bila proizvodnja potrebne količine posebne zlitine draga.

Večja skupina eminentnih inženirjev in dragonologov je kralju
poslala peticijo, v kateri je prosila za finančno podporo pri izgradnji proti–zmajevega
projektila. Ob času, ko je bila poslana, je bil kralj prezaposlen z vodstvom svoje
vojske v bitko s tigrom, ki je ubil kmeta in kasneje izginil v goščavo. Na podeželju
je bil široko razširjen strah, da bo tiger prišel na plano in ponovno napadel. Kralj
je dal obkoliti goščavo in ukazal svojim enotam, naj začnejo prodirati vanjo. Ob
koncu bojnega pohoda je kralj razglasil, da je bilo vseh 163 tigrov v džungli, vključno
z domnevno morilskim, ulovljenih in ubitih. Kakorkoli že, za časa vojne vihre je
bila peticija izgubljena ali pozabljena.

Prosilci so zaradi tega poslali še en poziv. Tokrat so prejeli
odgovor od enega kraljevih tajnikov, v katerem je pisalo, da bo kralj preučil njihovo
prošnjo potem, ko bo končal s pregledom letnega proračuna, potrebnega za zmajevo
upravo. Letošnji proračun je bil do sedaj največji, saj je vseboval tudi stroške
za gradnjo nove železniške proge do gore. Gradnja druge proge je bila smatrana za
nujno, kajti prvotna ni več zmogla vzdrževati povečujočega prometa. (Davek, ki ga
je zahteval tiranski zmaj, se je povečal na sto tisoč ljudi, ki so morali biti vsak
večer ob mraku dostavljeni k vznožju gore.) Kakorkoli, ko je bil proračun končno
odobren, so iz oddaljenega predela dežele prispele novice o vasi, ki je trpela zaradi
napada klopotače. Kralj je moral nujno oditi z namenom mobilizirti svojo vojsko
in poraziti novo grožnjo in tako je bila prošnja zmajevih sovražnikov vložena v
arhiv zaprašenega kabineta grajske kleti.

Zmajevi nasprotniki so se ponovno srečali, da bi se odločili,
kaj jim je storiti. Pogovor je bil živahen in je tako trajal pozno v noč. Skoraj
se je že danilo, ko so se odločili, da ponesejo zadevo k ljudstvu. V naslednjih
tednih so potovali po deželi, javno predavali in razlagali njihov predlog vsakemu,
ki je bil pripravljen poslušati. Na začetku so bili ljudje skeptični. V šolah so
bili naučeni, da je tiranski zmaj nepremagljiv ter da je žrtvovanje, ki ga je zahteval,
treba sprejemati kot življenjsko nujo. A vendarle, ko so bili seznanjeni z novo
posebno zlitino in z načrti za projektil, se je v mnogih zbudilo zanimanje, tako
da so se v vedno večjem številu zbirali na predavanjih zmajevih nasprotnikov. Aktivisti
pa so pričeli z organizacijo množičnih srečanj v podporo predlogu.

Ko je kralj bral o teh srečanjih v časopisu, je pozval svoje
svetovalce in jih vprašal kaj si mislijo o vsem tem. Poročali so mu o peticijah,
ki so bile poslane, ter mu povedali, da so zmajevi nasprotniki povzročitelji nereda,
saj s svojim poučevanjem vznemirjajo ljudstvo. Trdili so, da bi bilo za družbeni
red mnogo bolje, da ljudje sprejmejo neizbežnost davka, ki ga zahteva tiranski zmaj.
Zmajeva uprava je nudila mnogo služb, ki bi bile izgubljene, če bi bil zmaj zaklan.
V zmagi nad zmajem ni bilo nobene znane družbene koristi. V vsakem primeru pa so
bile kraljeve zakladnice po dveh bojnih pohodih in finančni podpori drugemu železniškemu
tiru trenutno skoraj prazne. Kralj, ki je ob tem času užival zaradi izgona klopotačje
nadloge veliko priljubljenost, je poslušal argumente svojih svetovalcev, vendar
ga je skrbelo, da mu bo zaradi ignoriranja peticije zmajevih nasprotnikov padla
popularnost. Zaradi tega se je odločil organizirati odprto diskusijo. Vodilni dragonologi,
državni ministri in zainteresirani državljani so bili povabljeni k sodelovanju.

Sestanek je potekal na najtemnejši dan leta, ravno pred božičnimi
prazniki, v najveji dvorani kraljevega gradu. Dvorana je bila napolnjena do zadnjega
sedeža in ljudje so se gnetli po hodnikih. Vzdušje je bilo nabito z resnobo, običajno
rezervirano za osrednja vojna zasedanja.

Po zaželjeni dobrodošlici je kralj prepustil oder vodilnemu
znanstveniku, ki je stal za proti–zmajevim predlogom—ženski z resnim, skoraj odbijajočim
izrazom na obrazu. Z jasnimi besedami je pričela razlagati način delovanja predlagane
naprave in kako bi proizvedli zahtevano količino posebne zlitine. Pri zahtevani
stopnji finančne podpore bi bilo mogoče zaključiti s predstavljenim delom v roku
petnajstih do dvajsetih let. Z izdatnejšim financiranjem pa bi bila izvedba mogoča
prej kot v roku dvanajstih let. Kakorkoli že, absolutnega zagotovila, da bi delovalo,
ni moglo biti. Množica je njeno predstavitev spremljala zelo pozorno.

Naslednji govornik je bil kraljevi svetovalec za moralo, gospod,
ki je z donečim glasom udobno napolnil dvorano:

Dopustimo, da ima ta ženska prav o znanosti in tem, da je
projekt tehnološko možen, čeprav menim, da to v resnici ni bilo dokazano. Želi si
torej, da se znebimo zmaja. Domnevam, da misli, da ima pravico izogniti se zmajevim
zobem. Kako uporniško in domišljavo! Končnost človeškega življenja je blagoslov
za vsakega posameznika, če se tega zaveda ali ne. Odstranitev zmaja, ki se morda
zdi zelo prikladna, bi spodkopala naše človeško dostojanstvo. Pretirana zaposlenost
z ubojem zmaja nas bo odvrnila od polnejšega spoznavanja teženj, h katerim se naravno
gibljejo naša življenja—od živeti dobro, do le ostati živ. Ponižujoče je, da, ponižujoče
za osebo, da si želi nadaljevati s svojim povprečnim življenjem, kolikor dolgo je
mogoče, brez zanimanja za katera izmed višjih vprašanj o tem, kakšen je namen življenja.
Vendar vam povem: za zmaja je naravno, da je ljudi, in naša narava, predpisana z
vrsto, kateri pripadamo, je resnično in plemenito izpolnjena le s tem, da nas požre…

Občinstvo je s spoštovanjem poslušalo tega visoko odlikovanega
govornika. Fraze so bile tako izrazito jasne, da se je bilo težko upirati občutku,
da se morajo za njimi skrivati neke globoke misli, čeprav ni nihče zmogel popolnoma
dojeti, kaj naj bi le–te bile. Zanesljivo morajo imeti besede, prihajajoče od tako
uglednega kraljevega služabnika, globoko vsebino.

Naslednji govorec v vrsti je bil duhovni modrec, ki je bil široko
spoštovan tako zaradi svoje prijaznosti in miline, kakor tudi zaradi svoje predanosti.
Ko je korakal proti odru, je majhen fant iz občinstva zavpil: Zmaj je hudoben!

Fantova starša sta zardela in pričela miriti ter karati otroka.
Toda modrec je rekel: Dovolita otroku govoriti. Verjetno je modrejši od starega
norca, kakršen sem jaz.

Sprva je bil fant preveč prestrašen in zmeden, da bi se premaknil.
Vendar ko je zagledal pristen prijateljski nasmeh na modrečevem obrazu in ponujeno
roko, je ubogljivo segel po njej in sledil modrecu na oder. Imamo torej pogumnega
malega moža, je rekel modrec. Se bojiš zmaja?

Hočem nazaj svojo babico, je rekel fantek.

Je bil zmaj tisti, ki je vzel tvojo babico?

Da, je rekel fantek v solzah, ki so mu vrele iz njegovih
velikih prestrašenih oči. Babica je obljubila, da me bo naučila peči medenjake
za Božič. Rekla je, da bova zgradila malo hišico iz medenjakov in majhne medenjakaste
može, ki bodo živeli v njej. Nato pa so prišli tisti ljudje v belih oblekah in odpeljali
babico k zmaju… Zmaj je hudoben in je ljudi… Hočem svojo babico nazaj!

Sedaj je otrok jokal tako hudo, da ga je moral modrec vrniti
njegovim staršem.

Tisti večer se je zvrstilo še nekaj drugih govorcev, toda preproste
otroške besede so prebodle retorični balon, ki so ga poskušali napihniti kraljevi
ministri. Ljudje so podpirali nasprotnike zmaja in pred koncem večera je celo kralj
spoznal razlog in humanost njihovega cilja. V svoji zaključni izjavi je preprosto
dejal: Naredimo to!

S širjenjem novice so po ulicah izbruhnile zabave. Tisti, ki
so se borili za nasprotnike zmaja, so nazdravljali eden drugemu in pili na prihodnost
človeštva.

Naslednje jutro se je zbudila miljarda ljudi in se zavedla,
da bi na vrsto za odhod k zmaju prišli preden bi bil projektil dokončan. Točka preobrata
je bila dosežena. Medtem ko je bila prej aktivna podpora nasprotnikom zmaja omejena
na majhno skupino vizionarjev, je ta sedaj postala prioriteta in skrb vsakogar.
Abstrakten pojem splošne volje je dosegel skoraj otipljivo intenzivnost
in konkretnost. Na množičnih shodih se je zbiralo denar za projektilni projekt in
spodbujalo kralja naj poveča nivo državne podpore. Kralj se je odzval na te pobude.
V svojem novoletnem nagovoru je napovedal, da bo namenil posebna sredstva v podporo
projektu za vzdrževanje visokega nivoja financiranja, poleg poletnega dvorca pa
naj bi naknadno prodal še nekaj svoje zemlje ter opravil veliko osebno donacijo.
Verjamem, da si mora ta narod naložiti dolžnost doseči ta cilj in pred koncem
tega desetletja osvoboditi svet antične nadloge tiranskega zmaja.

Tako se je pričela velika tehnološka tekma s časom. Koncept
proti–zmajevega projektila je bil preprost, vendar je bilo za njegovo uresničitev
potrebno rešiti tisoč majhnih tehničnih problemov, od katerih je vsak zahteval ducate
časovno potratnih in tudi napačnih korakov. Testni projektili so bili izstreljeni,
a so zamolklo padli na tla ali pa odleteli v napačno smer. V neki tragični nesreči
je zablodla raketa zadela bolnišnico in ubila nekaj sto pacientov in osebja. Toda
sedaj je bila v namen položena vsa resnost in testi so se nadaljevali celo med odkopavanjem
trupel izpod ruševin.

Kljub skoraj neomejenemu financiranju in celodnevnim delavnikom
strokovnjakov kraljevega roka ni bilo mogoče izpolniti. Desetletje se je izteklo,
zmaj pa je bil še vedno živ in zdrav. Vendar se je približeval uspeh. Prototip projektila
je bil uspešno testno izstreljen. Izdelava jedra, narejenega iz drage zlitine, je
potekala po načrtu, po katerem bi sovpadala z dokončanjem popolnoma testiranega
in brezhibnega ogrodja izstrelka, v katerega bi bilo to vstavljeno. Datum izstrelitve
je bil postavljen na Novoletni večer naslednjega leta, natančno dvanajst let po
slavni otvoritvi projekta. Koledar, ki je odšteval dneve do časa nič, je
bil tistega leta najbolj prodajano božično darilo, dohodek od prodaje pa je bil
namenjen projektilnemu projektu.

Nekdaj lahkomiseln in brezskrben kralj je doživel osebnostno
spremembo. Zdaj je preživljal kolikor časa je le mogel v laboratorijih in proizvodnih
obratih, spodbujal delavce in slavil njihove napore. Občasno je prinesel s seboj
spalno vrečo in preživel noč na hrupnih tovarniških tleh ter celo študiral in poskušal
razumeti tehnične vidike njihovega dela. Kljub zanimanju pa se je omejeval na dajanje
moralne podpore in vzdrževal vmešavanja v tehnične in upravljalne zadeve.

Sedem dni pred Novim letom je ženska, ki je pred skoraj dvanajstimi
leti utemeljila projekt in je bila sedaj njegova glavna izvajalka, prišla na kraljevi
dvor in zahtevala nujni sprejem pri kralju. Ko je kralj dobil njeno sporočilo, se
je opravičil tujim dostojanstvenikom, katere je nejevoljno zabaval na vsakoletni
božični večerji, in odhitel v zasebno sobo, kjer je čakala znanstvenica. Kot vedno
zadnje čase je bilo njeno obličje bledo in izčrpano od dolgih delovnih ur. Kakorkoli
že, ta večer je kralj pomislil, da je bilo v njenih očeh mogoče zaznati tudi žarek
olajšanja in zadoščenja.

Povedala mu je, da je bil izstrelek pripravljen, jedro vstavljeno,
vse skupaj trikrat preverjeno, da so pripravljeni na izstrelitev in če bo kralj
dal svojo končno odobritev. Kralj se je pogreznil v naslonjač in zaprl svoje oči.
Globoko je premišljeval. Z izstrelitvijo projektila nocoj, en teden prezgodaj, bi
bilo rešenih sedemsto tisoč ljudi. Vendar če bi karkoli šlo po zlu in bi zgrešil
tarčo ter zadel namesto nje goro, bi bila to katastrofa. Iz nič bi bilo potrebno
skonstruirati novo jedro in projekt bi bil zadržan za kaka štiri leta. Sedel je
tam v tišini skoraj uro. Ravno ko je znanstvenica postala prepričana, da je zaspal,
je odprl oči in rekel z odločnim glasom: Ne. Želim da greste nazaj v laboratorij.
Želim da preverite in ponovno preverite vse skupaj. Znanstvenica se ni mogla
vzdržati vzdihljaja, vendar je prikimala in odšla.

Zadnji dan leta je bil mrzel in oblačen, toda brez vetra, kar
je pomenilo dobre izstrelitvene pogoje. Sonce je zahajalo. Strokovnjaki so hiteli
naokoli, opravljali zaključne prilagoditve in vse skupaj še zadnjič pregledali.
Kralj in njegovi najbližji svetovalci so opazovali dogajanje s tribune blizu izstrelitvene
ploščadi. Nekoliko stran, za ograjo, so se zbrale velike množice, da bi bile priča
velikemu dogodku. Velika ura je prikazovala odštevanje: še petdeset minut.

Svetovalec je potrepljal kralja po rami in pritegnil njegovo
pozornost k ogradi. Tam je bilo opaziti nek nemir. Nekdo je očitno preskočil ograjo
in tekel proti tribuni, kjer je sedel kralj. Varnostniki so ga hitro dohiteli, ga
vklenili in odpeljali proč. Kralj je ponovno preusmeril pozornost k izstrelitveni
ploščadi in gori v ozadju. Pred njo je lahko opazil temačno sključeno podobo zmaja.
Jedel je.

Okoli dvajset minut kasneje je kralj z začudenjem opazil vklenjenega
moža, ki se je ponovno pojavil v bližini tribune. Krvavel je iz nosu in bil v družbi
dveh varnostnikov. Očitno je pobesnel. Ko je opazil kralja, je pričel na ves glas
kričati: Zadnji vlak! Zadnji vlak! Ustavite zadnji vlak!

Kdo je ta mladi mož? je dejal kralj. Njegov obraz
se mi zdi znan, vendar ne vem od kod. Kaj želi? Pustite mu bliže.

Mladi mož je bil nižji uradnik na ministrstvu za transport in
razlog za njegov bes je bilo odkritje, da je na zadnjem vlaku k gori njegov oče.
Kralj je v strahu pred tem, da bi kakršnakoli motnja pregnala zmaja z odprtega izpred
gore, kjer je sedaj preživljal večino svojega časa, ukazal, naj se železniški promet
nadaljuje. Mladi mož je prosil kralja naj odpokliče zadnji vlak, ki naj bi prispel
k postaji pri gori pet minut pred časom nič.

Tega ne morem storiti, je rekel kralj, ne morem tvegati.

Toda vlaki pogosto zamujajo pet minut. Zmaj ne bo opazil!
Prosim!

Mladenič je klečal pred kraljem in ga rotil, naj reši življenje
njegovemu očetu in življenja ostalih tisoč potnikov na zadnjem vlaku.

Kralj je gledal navzdol proti prosečemu, okrvavljenemu obrazu
mladeniča. Vendar se je ugriznil v ustnico in zmajal z glavo. Mladenič je nadaljeval
s stokanjem še medtem, ko ga je straža odnašala s tribune: Prosim! Ustavite zadnji
vlak! Prosim!

Kralj je stal tiho in nepremično, dokler ni čez čas stokanje
nenadoma ponehalo. Kralj se je ozrl navzgor in bežno preletel odštevajočo uro: še
pet minut.

Štiri minute. Tri minute. Dve minuti.

Zadnji strokovnjak je zapustil izstrelitveno ploščad.

30 sekund. 20 sekund. Deset, devet, osem…

Ko je ognjena sfera obkrožila izstrelitveno ploščad in je izstrelek
poletel, so se opazovalci nagonsko povzpeli na prste in vse oči so se uprle v bel
plamen, prihajajoč iz projektilovih gorilnih rež, ki se je pomikal proti daljni
gori. Množica, kralj, preprosti in plemeniti, mlado in staro; bilo je, kot da v
tem trenutku delijo eno zavest, eno doživljanje: da bel plamen, leteč v temo, uteleša
človeški duh, njegov strah in njegovo upanje… zabada v srce zla. Senca na obzorju
je zatrepetala in padla. Tisoč glasov, polnih čistega veselja, se je dvignilo iz
zbranih množic in se nekaj sekund kasneje združilo z oglušujočim, zamolklim bobnenjem
padajoče pošasti, kot bi si oddahnila sama Zemlja. Po stoletjih zatiranja je bilo
človeštvo končno osvobojeno krute tiranije zmaja.

Vzklik sreče se je prelil v radostno vzklikanje: Naj živi
kralj! Naj živimo dolgo vsi skupaj! Tudi kraljevi svetovalci so bili, tako kot
vsi tisto noč, veseli kot otroci. Objemali so eden drugega in čestitali kralju:
Uspelo nam je! Uspelo nam je!

Toda kralj je odvrnil s pretrganim glasom: Da, danes nam
je uspelo ubiti zmaja. A prekleto, zakaj smo začeli tako pozno? Lahko bi opravili
s tem že pred petimi, morda desetimi leti! Milijonom ljudi ne bi bilo treba umreti.

Kralj je stopil s tribune in odšel k vklenjenemu mladeniču,
ki je sedel na tleh. Padel je na kolena: Odpusti mi! O moj Bog, prosim, odpusti
mi!

Začelo je deževati in velike, težke kaplje so spreminjale tla
v blato, prepojile kraljeva škrlatna oblačila ter sprale kri z mladeničevega obraza.
Tako zelo žal mi je zaradi tvojega očeta, je rekel kralj.

Ni bila tvoja krivda, je odvrnil mladenič. Se spominjaš
dogodka izpred dvanajst let v gradu? Tistega malega jokajočega fanta, ki je želel,
da mu vrneš babico—bil sem jaz. Takrat se nisem zavedal, da mi ne bi nikakor mogel
uresničiti prošnje. Danes sem želel, da bi rešil mojega očeta, vendar je bilo to
nemogoče narediti, brez da bi ogrozili izstrelitev. Toda rešil si moje življenje,
mojo mater in sestro. Kako se ti lahko kdajkoli dovolj zahvalimo za to?

Poslušajte jih, je dejal kralj in z gibom pokazal proti
množici. Vzklikajo mi za kar se je zgodilo nocoj. Toda heroj si ti. Bil si tisti,
ki je vzkliknil. Zbral si nas zoper zlo. Kralj je pomignil stražarju naj odklene
vkove. Pojdi zdaj k svoji materi in sestri. Vedno boste dobrodošli na dvoru in
česarkoli si želiš, boš dobil, če je le v moji moči.

Mladenič je odšel in kraljevo spremstvo se je v zmešnjavi naliva
zbralo okoli svojega monarha, ki je še vedno klečal v blatu. Med razkošnimi oblačili,
ki jih je vedno bolj uničeval dež, je gruča napudranih obrazov izražala superpozicijo
radosti, olajšanja in zmedenosti. Tako veliko se je spremenilo v zadnji uri: pravica
do svobodne prihodnosti je bila ponovno pridobljena, izničen je bil prvobitni strah
in mnogo dolgo sprejetih predpostavk je bilo strmoglavljenih. Negotovi v to, kar
je bilo pričakovati od njih sedaj, v tem nevsakdanjem položaju, so oklevajoče stali,
kot bi preizkušali, če jih bo zemlja še obdržala, si izmenjavali poglede in čakali
na kak znak.

Končno je kralj vstal in si obrisal roke v del svojih hlač.

Vaše veličanstvo, kaj nam je zdaj storiti? si je drznil
vprašati najuglednejši dvorjan.

Dragi prijatelji, je rekel kralj, prehodili smo dolgo
pot… a vendar, naše potovanje se je šele začelo. Naša vrsta je še mlada na tem planetu.
Danes smo ponovno kot otroci in vsa prihodnost leži odprta pred nami. Odšli bomo
vanjo in poskušali živeti bolje kot smo v preteklosti. Sedaj imamo čas—čas, da naredimo
stvari tako kot je prav, čas da odrastemo, čas za učenje iz naših napak, čas za
počasen proces gradnje boljšega sveta in čas za namestitev v njem. Nocoj naj do
polnoči zvonijo vsi zvonovi po kraljestvu, v spomin na naše mrtve prednike, po polnoči
pa naj se prične rajanje, ki naj traja do sončnega vzhoda. In v prihajajočih dneh…
mislim da nas čaka nekaj reorganizacije!

Nauk

Zgodbe o staranju so se običajno osredotočale na potrebo po
lagodni spravi. Priporočena rešitev za pojemajočo čilost in grozečo smrt je bila
vdanost v usodo, združena s prizadevanjem za dosego zaključka pri praktičnih zadevah
in osebnih razmerjih. Ob predpostavki, da ni bilo mogoče narediti ničesar za preprečitev
ali odložitev staranja, se je takšna usmerjenost zdela smiselna. Bolje kot vznemirjati
se zaradi neizogibnega, si je bilo prizadevati za duševni mir.

Danes se soočamo z drugačnim položajem. Čeprav nam še vedno
niso dosegljiva učinkovita in sprejemljiva sredstva za upočasnitev staranja
[1],
lahko prepoznamo smeri raziskav, ki bi morda vodile do razvoja takšnih sredstev
v dogledni prihodnosti. Mortalistične zgodbe in ideologije, ki nam priporočajo
pasivno sprejemanje, niso več vir neškodljive tolažbe, temveč pogubne ovire na poti
k nujno potrebnim dejanjem.

Mnogo uglednih tehnologov in znanstvenikov nam pravi, da bo
postalo mogoče zakasniti in sčasoma ustaviti ter obrniti tok človeškega staranja.
[2] Dandanes soglasje o časovnem obdobju in specifičnih metodah še ni popolno, niti
ne obstaja nek konsenz o tem, da je cilj sploh v principu dosegljiv. Glede na legendo
(kjer staranje seveda predstavlja zmaj) smo sedaj torej v obdobju nekje med časom,
ko je osamljeni modrec predvidel možnost zmajeve smrti, in časom, ko so ikonoklastnih
dragonologi prepričali plemstvo s predstavitvijo posebne zlitine, ki je bila trša
od zmajevih lusk.

Etični argument, ki ga predstavlja legenda, je preprost: obstajajo
očitni in trdni moralni razlogi za ljudi v legendi, da se znebijo zmaja. Naš položaj,
z ozirom na človeško staranje, je skoraj analogen in etično izomorfen situaciji,
v kateri so se znašli ljudje v legendi glede na zmaja. Imamo torej trdne moralne
razloge, da se znebimo staranja.

Argument ni v prid podaljšanju življenja kot takega. Povečevanje
števila dodatnih let bolezni in izčrpanosti na koncu življenja bi bilo nesmiselno.
Argument je v prid povečanja razpona človeškega zdravega življenja, kolikor je to
mogoče. Z upočasnitvijo ali ustavitvijo toka staranja, bi bilo podaljšano obdobje
zdravega življenja. Ljudje bi ostali zdravi, polni energije in produktivni v letih,
v katerih bi bili sicer mrtvi.

Kot dodatek temu splošnemu nauku imamo še nekaj nekoliko bolj
specifičnih lekcij:

(1) Ponavljajoča tragedija je postala del življenja, statistika.

V legendi so se pričakovanja ljudi prilagodila obstoju zmaja
v tolikšni meri, da jih mnogo ni bilo več zmožnih dojeti njegove zlobe. Podobno
je staranje postalo le del življenja—kljub temu, da je glavni razlog za
nedoumljivo količino trpljenja in smrti.

(2) Statičen pogled na tehnologijo.

Ljudje so razmišljali, da ne bo nikoli mogoče ubiti zmaja, ker
so vsi pretekli poskusi bili neuspešni. Niso uspeli upoštevati pospešenega tehnološkega
napredka. Nas podobna napaka vodi v podcenjevanje možnosti zdravila za staranje?

(3) Uprava je postala sama sebi namen.

Sedmina ekonomije se je stekala k zmajevemu upravljanju (kar
je enako deležu BDPja, ki ga ZDA namenjajo zdravstvu). Omejevanje škode je postalo
tako ekskluzivna usmeritev, da so ljudje zapostavljali temeljni razlog, ki je stal
za vsem tem. Namesto masivnega, javno financiranega raziskovalnega programa za ustavitev
staranja, porabimo skoraj celotni zdravstveni proračun za zdravstvene usluge in
raziskovanje posameznih bolezni.

(4) Družbeno dobro je postalo ločeno od dobrega za ljudi.

Kraljeve svetovalce so pestile skrbi zaradi možnih družbenih
problemov, ki bi jih lahko povzročili zmajevi nasprotniki. Trdili so, da ne bo zmajeva
smrt prinesla nikakršne koristi družbi. Kakorkoli, konec koncev družbene ureditve
obstajajo za dobro ljudi in v splošnem je dobro, če so njihova življenja rešena.

(5) Pomanjkanje občutka za razmerja.

Tiger je ubil kmeta in možica klopotač je nadlegovala vas. Kralj
je odstranil tako tigra kot klopotače ter tako naredil svojim ljudem uslugo. Kljub
temu pa si zasluži grajo, ker je pomešal svoje prioritete.

(6) Elegantno izražanje in prazna retorika.

Kraljev svetovalec za moralo je zgovorno, v povzdignjenih frazah
in večinoma dobesedno glede na svoje sodobne ekvivalente, govoril o človeškem dostojanstvu
in naši naravi, določeni z vrsto kateri pripadamo.
[3] A vendar, retorika je bila
le megleni zastor, ki je prej skrival, kot odkrival moralno resničnost. V nasprotju
s tem je fantova nejasna, a odkritosrčna izjava pokazala na osrednje dejstvo primera:
zmaj je zloben, saj uničuje ljudi. To je ravno tako osnovna resnica o staranju.

(7) Neuspelo upoštevanje nujnosti.

Vse do končnega dela zgodbe se ni nihče popolnoma zavedal, kaj
je na kocki. Šele ko je kralj strmel v okrvavljen obraz prosečega mladeniča, se
obseg tragedije vplete v zgodbo. Iskanje zdravila za staranje ni samo neka lepa
stvar, ki naj bi se je morda nekega dne lotili, temveč nujna, kričeča moralna obveza.
Prej ko začnemo z osredotočenim raziskovalnim programom, prej bomo deležni rezultatov.
Ni vseeno, če dobimo zdravilo v 25 letih, namesto v 24 letih: posledica bi bila
smrt populacije večje od živeče v Kanadi. S tega zornega kota je čas enak življenju,
v razmerju približno 70 življenj na minuto. S števcem, ki tiktaka tako hitro, bi
se morali že nehati obotavljati.

(8) "In v prihajajočih dneh… mislim da nas čaka nekaj reorganizacije!"

Kralja in njegovo ljudstvo čaka po praznovanju nekaj večjih
izzivov. Njihova družba je bila tako pogojena in popačena z zmajevim obstojem, da
sedaj obstaja v njej strašna praznina. Za razvoj pogojev, ki bodo ohranila življenja
cvetoče dinamična in pomenljiva preko običajnih let, štetih v borih dvomestnih številkah,
bodo morali uporabiti veliko ustvarjalnosti, tako na posameznikovem kot na družbenem
nivoju, kar pa jim bo olajševala dobra prilagodljivost človeškega duha. Še en problem,
s katerim se bodo morda morali spopasti, je prenaseljenost. Morda se bodo morali
ljudje naučiti imeti otroke kasneje in redkeje. Morda bodo lahko našli načine za
vzdrževanje večje populacije z uporabo učinkovitejše tehnologije. Morda bodo nekega
dne razvili vesoljska plovila in začeli kolonizirati vesolje. Sedaj pa lahko za
nekaj časa zapustimo dolgo živeče ljudi iz legende, naj se spoprimejo s temi novimi
izzivi, medtem ko poskušamo napredovati v naši lastni pustolovščini.[4]

Kako lahko pomagate

1. Razširjajte besedo. Če imate spletno stran ali blog prosim razmislite o
   dodajanju povezave na to stran. Delite svoje misli s prijatelji in kolegi. Pišite
   pisma uredniku naj objavi v časopisu članek o dolgoživosti. Spodbijajte lažne
   in kratkovidne opazke o staranju, kadar se vam zdi primerno.


2. Razmislite o donaciji Methuselah
   Mouse Prize–u. To je nagrada za podaljšanje preostalega življenja mišim
   srednjih let. Znanstvene nagrade imajo močan vpliv na stimulacijo dosežkov.
   Jasen uspeh pri miših bi tlakoval pot večjemu programu za prevedbo metod, ki
   bi tako postale primerne za ljudi.


3. Če ste aktivni v kaki organizaciji (npr. politični stranki, religiozni skupnosti,
   profesionalni družbi), razmislite, če morda obstaja kak način, s katerim bi
   zgradili podporo podaljšanemu zdravemu življenju in raziskavam, s katerimi bi
   ga dosegli.


4. Če ste večji človekoljub, imate možnost, da naredite bistveno razliko. Naj
   vam ne bo odveč navezati stika z mano za diskusijo. Podobno imate veliko priložnosti,
   da uporabite svoj vpliv in posledično posebno odgovornost za prikaz nekaj malega
   pobude, če ste npr. novinar, ustvarjalec mnenj, državni uradnik ali v upravi
   večje raziskovalne fundacije.


5. Uporabite svoje možgane za razmislek o tem, katera pot bi bila najboljša
   za vas, da pomagate uresničiti te ideje…

Reference

http://www.transhumanizem.org/clanki/dolgozivost/legenda-o-tiranskem-zmaju/">Link